Fudokan Karate

Karaté je vzhodnoazijska borilna veščina, katere ime ima dvojni pomen:

  • je borilna veščina z otočja Okinawa, razvita proti koncu 19. stoletja z združevanjem tradicionalnih okinavskih metod goloroke borbe.
  • izraz karate danes, predvsem izven azijskega prostora, se najpogosteje uporablja kot posplošen izraz za veliko število modernih golorokih borilnih veščin, ki so se razvile na Japonskem od začetkov 20. stoletja dalje pod neposrednim vplivom okinavskega karateja.

V obeh primerih pa gre za goloroko borilno veščino, ki vključuje tri osnovna področja:

  • stave, udarce in blokade z rokami in nogami, ki predstavljajo osnove ali t.i. kihon,
  • gibanje po določenih vzorcih, t.i. kate,
  • nadzorovana borba oziroma t.i. kumite.

Poleg tehnik vsebuje karate tudi filozofsko in psihološko noto, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je razvoj celega človeka skozi vseživljensko vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja kakor razvoja osebnosti in doseganja svojega notranjega miru.

V začetkih sta bila v Sloveniji splošno razširjena dva stila karateja:

  • SHOTOKAN – najprej povezan predvsem s KZJ in bratoma Jorga (prof.dr. Ilija Jorga 10.DAN, Vladimir Jorga 10.DAN), preko njiju pa s Taiji Kase-jem, kasneje pa s Tokuhiso Takashijem.
  • BUDOKAI – v začetkih povezan z organizacijo Emina Topiča
    Shotokan stil je kmalu začel prakticirati športno zvrst karateja, ki je s časom prevladala. S tem je prišlo do oblikovanja novih organizacijskih struktur.

Budokai se je sredi 70.let razcepila v dve večji smeri: Jugokai in Budokai kasneje Sankukai.

Ustanovitev tradicionalnega karateja Fudokan

Na svoj rojstni dan, 15. novembra 1980 je prof. dr. Ilija Jorga predstavil nov izobraževalni in učni sistem sodobnega tradicionalnega karateja, znanega pod imenom Fudokan. Ta slog je nov pristop razvoja tradicije velikih japonskih mojstrov JKA. Osnovali so jo mojstri Tetsuo Murakami, Taiji Kaze in Hidetaka Nishijama. Ta tradicija izhaja iz borilne veščine Gichina Funakoshija in se je nadaljevala v skladu z vsemi svetovnimi standardi.

O Fudokanu

Fudokan pomeni v japonščini: “hiša trdnih temeljev”. Je šola karateja, ki so jo je leta 1980 ustanovili Taiji Kaze, dr. Vladimir Jorga in dr. Ilija Jorga. Ime “Fudo” izhaja iz imena Kazejevega kluba v Parizu, iz katerega je dr. Ilija Jorga skoval ime Fudokan. Fudokan stil je različica Shotokana (veja tradicionalnega karateja), saj uči vse Shotokan kate. V vsebuje tudi kate podobnih stilov, kot so Sancin, Sesan, Nipaipo itd.. Sestavljen je tudi iz svojih kat. Te kate je iz Shotokan stila izključil Masatoshi Nakajama leta 1958, v želji napraviti jasno razliko med stili karateja.

Fudokan tehnika je zasnovana na temeljih osnovnega principa absorpcije nasprotnikove energije, tako fizične kot psihične. Zato je za tehniko značilna kombinacija »mehke in trde« reakcije na nasprotnikovo silo. Večino elementov fudokana je mogoče najti tudi v Shotokan stilu, vendar je fudokan stil rezultat dolgoletne prakse in študij prof. dr. Ilije Jorge, tudi s pomočjo izkušenj iz drugih šol in stilov, še posebej izvorne Okinawske šole karateja.

Fudokan je nastal kot rezultat več desetletij praktičnih izkušenj in dela s karatejem in karateisti iz evropskih, afriških, azijskih in ameriških držav. Doseženi rezultati in svetovni ugled, pa je v zgodnjih osemdesetih letih pripeljal do nastanka fudokan stila. Danes je Fudokan prevladujoča šola tradicionalnega karateja v državah vzhodne Evrope in srednje Azije.

Karate stil Fudokan temelji na dejstvu, da je človek sestavljen iz telesa in duha, kot tak pa sam po sebi teži k popolnosti. To je izhodiščna točka najsplošnejše definicije vadbe karateja in njegovih metod, ki imajo za svoj najvišji cilj psihofizični, intelektualni razvoj, ter moralno oblikovano osebnost. To je ideal h kateremu se teži že od nekdaj, ko pa je govora o karateju je na to prvi opozoril Gichin Funakoshi v svojih »Zlatih pravilih«.

V skladu z duhom veščine, ki se je razvijal skozi generacije, se tudi v Fudokan karateju smatra, da borilne veščine in tudi lastnega življenjem nasploh, ne moremo do potankosti poznati in razumeti brez predhodnega notranjega miru in harmonije. Samo v primeru harmoničnega razmerja z naravo se lahko v človeku razvije moč pozitivne notranje energije in s tem tudi borilna veščina zoperstavljanja vsakemu nasprotniku, v prvi vrsti pa samemu sebi. . . . . .

Top objavljeni prispevki

Zbrana mnenja

Vsi komentarji →